Primarna usmeritevmojega psihoterapevtskega dela je psihoanalitična.
Zavedam se, da z uporabo različnih metod in tehnik lahko dosegamo različne cilje, zato združujem znanja tudi iz drugih psihoterapevtskih pristopov, pri čemer lahko gre za usmerjenost v odstranitev simptomov in spremembe vedenja, usmerjenost na sistem odnosov, globlje spremembe v posameznikovi strukturi osebnosti ali pa suportivno obravnavo.
Obstaja zgolj najustreznejši pristop ali kombinacija pristopov za vsakega posameznika. Pri tem je treba upoštevati posameznikove težave (motnje, simptomi), cilje, motiviranost in sposobnost za doseganje sprememb.
Pogovor o težavah še ni psihoterapija. Marsikdo v resnici sem in tja potrebuje le nekaj spodbude, dovoljenje ali nasvet. Tovrstne razjasnitve in pomiritve so lahko dobrodošle, vendar navadno nimajo dolgoročnega učinka, kajti uvid v problem še ne pomeni odprave njegovega vzroka.
Ne obstaja najboljša psihoterapijaza posameznika.
Analitična psihoterapija je proces,ki poseže v celotno osebnostin njene temelje.
Analitični psihoterapiji pravimo tudi psihodinamska, globinsko psihološka ali procesna. Izhaja iz spoznanja Sigmunda Freuda, da se občutkov in motivov za svoje ravnanje ne zavedamo vselej v celoti, čeprav prav ta nezavedni del pogosto v veliki meri vodi naše doživljanje in ravnanje.
Analitična psihoterapija je ustrezna izbira pri duševnih in osebnostnih motnjah, težavah s samopodobo, težavah v odnosih, pri težavah s prilagajanjem na stres ter povsod, kjer si do sedaj niste mogli pomagati sami. Lahko je primerna podpora pri spreminjanju motečih osebnostnih značilnosti in raziskovanju lastne subjektivnosti.
